Cikli se zdijo naravni in večni, vendar njihova konstantna sprememba ni nikoli enaka. Cikli sledijo svojim lastnim potem evolucije in vznikajo kot nizi trenutkov. Trenutki so narezani, živi in izkušeni, skorajda materializirani v izkušnji in vedno neponovljivi. Izkušnja je zmožna zaznati cikel, a le misel lahko sledi ciklu iz preteklosti preko sedanjega trenutka v prihodnost.
Agapea uporablja različne tehnologije za potapljanje v izkušnjo. Zvok se proizvaja z diy in drugimi analognimi sintetizatorji zvoka ter manipulira z računalniško programsko opremo. Terenski posnetki, ulovljeni s snemalnikom kot zvočnim ojačevalcem okolja, skupaj s fotografijami generirajo zamrznjene trenutke ciklov. Agapea obravnava tehnološka sredstva kot del biotopa; kot sobivajoče organizme; kot čričke Acheta domesticus.

Kompozicija Cikli je bila premierno ustvarjena in narejena za radioCona:0.2425 FM razstavo, ki je bila oddajana na FM 88.8MHz and predvajana preko spleta od 28.2. do 3.3. 2016. radioCona je projekt, ki ga producira CONA – Zavod za procesiranje sodobne umetnosti.

Produkcija: CONA – Zavod za procesiranje sodobne umetnosti
Selekcija: Irena Pivka, Jasmina Založnik, Brane Zorman
Svetovanje: Anna Friz, Brane Zorman
Fotografija: Hana Josić

Radijska in spletna oddajanja kompozicije Cikli
_radioCona:soundcamp [april, maj 2016]
_radioCona:0.2425 _ rebroadcast na WGXC 90.7-FM [avgust 2016]
_radioCona:ICEbreakFM [februar 2018]

Del kompozicije Cikli je bil objavljen an kompilaciji Access Frame: Property pri spletni založbi Kamizdat.

Fotografije ©Vera Marmelo / Lisboa Soa Festival

Izjava o performansu Cikli, zvočni close-up z živimi črički Acheta domesticus na festivalu Topografije zvoka: Konteksti.

Cikli so poskus odkrivanja sympoesis. Sympoesis je zame pomembna beseda, ki označuje koncept in obenem tudi poskus načina bivanja v svetu. V najpreprostejši definiciji Donne Haraway sympoesis pomeni skupaj delati in skupaj ustvarjati.
To nekako želim udejanjiti s Cikli: sodelovati in ustvarjati s črički. Trudim se jim zagotoviti prostor, naučila sem se poimenovanja njihove vrste Acheta domesticus, ki je še vedno antropocentrično, a vsaj imajo ime. Na žalost jim nisem zmožna dati lastnih imen. Moja percepcija je še preveč omejena, da bi jih lahko razločila kot posameznike z individualnimi lastnostmi. Lahko pa nanje kljub temu gledam kot na nekaj več kot zgolj hrano in krmo. Za tiste od vas, ki ne poznate statusa čričkov v človeški kapitalistični družbi s pobesnelo potrošniško kulturo, naj povem, da se čričke v glavnem goji in prodaja kot hrano – hrano za večje sesalce, kuščarje, ježe, pajke in v nekaterih delih sveta celo ljudi. Njihovo hranljivo vrednost raziskujejo tudi kot morebitno bodočo superhrano, proteinski prehranski dodatek, ki ga bomo nekoč morda zobali v raznih ploščicah in pili v smuthijih.

Na farmah čričkov, kjer to vrsto gojijo, v svoji kratki življenjski dobi črički navadno ne vidijo niti dnevne svetlobe niti drugih živih bioloških vrst razen svojih skrbnikov. Navadno čričke gojijo v plastičnih škatlah s kartonastimi strukturami, s pomočjo katerih se skrivajo pred svetlobo.
Mi kot človeška vrsta z njimi ne delamo nič boljše kot s kravami, prašiči in drugimi živalmi na kmetijah, ki so prej kot gojilnice postale tovarne izdelkov. Zdi se mi, da je čričke še lažje obravnavati kot izdelek in ne kot živ organizem, ker niso naša spremljevalna vrsta, kakor velja za mačke ali pse z mehko dlako in velikimi okroglimi očmi.

Čričkom poizkušam s Cikli ponuditi drugačno vlogo v svetu, da bi jih ljudje lahko videli kot kaj drugega ali celo mogoče kot nekdo drugega, kot subjekt. Stežka sem se učila, kako ravnati z njimi, kako vzpostaviti okolje, kjer lahko živijo, in moram priznati, da so zaradi mojega pomanjkanja znanja in občutljivosti na njihovo potrebe padale tudi žrtve.
Nekaj sem se že naučila, a še vedno je pred mano dolga pot. Počasi tkem odnos do čričkov, ga odkrivam in se ga učim nadgraditi. Seveda se to zdi kot utopična in nemogoča misija, a vsak poskus razpre polje možnosti in materializacija potenciala je vedno odvisna od akumuliranega znanja.

Med performansom se z improvizacijo trudim vzpostavljati zvočne situacije, kjer bi jih bilo mogoče slišati kot različne in mnogovrstne. Če mi uspe, se črički ne slišijo sami in osamljeni, temveč v kontekstu ekosistema zvokov. Zvok čričkov je zame del biofonične pokrajine, iz katere je bila vrsta iztrgana in postavljena v škatlo na polico trgovine za domače ljubljenčke. Zaklenjena v eno-dimenzionalno kategorijo hrane.
Ne skrbite, ne bom nergala o vegetarijanski ali veganski prehrani. Prehrana vsakogar je zelo osebna in, vsaj upam, tudi zavestna odločitev, kjer se tehta med potrebami posameznikovega telesa in med tem, kako določene industrije zaradi svojih razsežnosti ali metod ne delujejo trajnostno in v dobro našega planeta.

Poleg tega se zavedam, da krog življenja in prehrambena veriga obstajata, saj se z njima vzdržuje življenje vseh bitji na planetu, ne samo človeka. Vendar pa se je občasno lepo zahvaliti in pomisliti, koliko jemljemo in koliko nam je pravzaprav dano, ne da bi prosili . Sama čričkov nisem nikoli prosila, naj se oglašajo, pa to kljub temu počno. Tako dolgi poletni večeri, ko jih poslušam, postanejo malce dragocenejši in bolj nepozabni.

Cikli so pravzaprav moja zahvala za čričkanje in možnost, da si delim biofonično pokrajino z drobcenimi ozvočevalci, ki so mi tako tuji, a hkrati tako dragi. Hvala!

Izjava: Saša Spačal
Lektura: Jedrt Maležič Lapuh

Pretekli performansi Cikli, zvočni close-up z živimi črički Acheta domesticus
_Château de Bruniquel, Bruniquel, Francija [Nov. 2018]
_Architecture and Senses Plasy simpozij, Agosto fundacija, Center za arhitekturno dediščino Plasy, Češka [Okt. 2018]
_Topografije zvoka: Konteksti, galerija Škuc, Ljubljana, Slovenija [okt. 2017]
_Festival Lisboa Soa, Lizbona, Portugalska [sept. 2017]
_Trienale Device_art 5.016, galerija Eastern Bloc, Montreal, Kanada [maj 2016]