Teoretska analiza filmskega eseja Brez Sonca režiserja Chrisa Markerja, objavljena v reviji za film in filmsko Kino! 13/14.
Povzetek eseja
Podoba, ki zgane in gane, se vžge v telo in pusti rano virtualne preteklosti, s katere čas trga meso aktualnega. V spirali časa kot šamani oživljamo figure preteklosti v sekvence spomina in tako misli postajajo meso, meso podobe spomina, ki vznikne v novi aktualnosti. Podobo spomin, ki zgane in gane, nam mojster človeške zavesti Chris Marker v nepozabnem filmskem eseju Brez sonca izriše kot brezmejno, večdimenzionalno podobo misli, ki ima nešteto vhodov in izhodov ter nešteto topoloških točk, ki omogočajo vznikanje in oživljanje mentalnih reprezentacij preteklosti. Montaža in sama filmska naracija, ki delujeta kot reflektirajoča zavest, pred gledalcem zgradita model procesa ustvarjanja spomina, spominjanja in odtekanja v pozabo; tako je v sami strukturi filma že vraščeno tisto, o čemer film sam razmišlja s podobo in zvokom. Podoba spomin je tako pravzaprav film, ki se že spominja samega sebe oziroma je podoba zavesti, ki se reflektira.