Sonoseizmična Zemlja

 

 

Sonoseizmična Zemlja predstavlja Zemljo v dobi antropocena, geološke dobe industrijskih družb. Dobe, v kateri so se dogodile motnje v sistemu Zemlje na planetarni ravni. Klimatske spremembe, izguba biodiverzitete, onesnaženost morja, kopnega in zraka, izkoriščanje naravnih virov, močno osiromašenje zemeljskih tal zaznamujejo krizo planeta. Globalni kapitalistični ustroj sveta človeškemu bitju ne dopušča, da bi deloval planetarno, niti da bi se zoperstavil planetarni krizi, ki jo proizvaja z neizogibno potrošnjo. Zastaranje in posledično kopičenje smeti je vpisano v vsak izdelek. Motor globalizma so neobnovljivi energetski viri. Vsi povzročajo seizmične premike: izčrpavanje fosilnih goriv ustvarja prazen prostor v litosferi, akumulacijska jezera nanjo pritiskajo, nesreče v atomskih reaktorjih povzročajo tektonske razpoke.

 

 

Sonoseizmična Zemlja omogoča vstop v planetarno perspektivo, v čutno in haptično razmerje med človekom in planetom. Izčrpavanje fosilnih goriv iz zemeljske skorje povzroča tektonske razpoke, zato se v instalaciji v globus zarisujejo raze. Izrisovanje seizmografskih premikov se stopnjuje z bližino človeškega bitja, ki jo merijo senzorji za zaznavanje bližine. Planet oddaja infrasonični zvok potresov, človeka potaplja v vseprisotno akustično območje brez razpoznavnega izvora. Infrasonični zvok je  svarilna frekvenca, ki jo občutljivejša živa bitja prepoznajo kot znak nevarnosti. Človek je s sonoseizmičnim instrumentom aktivno in izkustveno ujet v dramo neskončnega kroženja kapitala. Kriza planeta je kriza sistema.

 

 

Sonoseizmična Zemlja poskuša strniti učinke industrije s fosilnimi gorivi v izkušnjo ogljikove vojne, ki se bojuje proti vsem življenju na planetu. Takšno nasilje se kaže v nenadnih in nepredvidljivih izbruhih. Na prvih bojnih črtah te vojne je globalna distribucija vode, ki so jo močno zaznamovale podnebne spremembe, globalno segrevanje, invazivni in strupeni načini črpanja fosilnih goriv, kot je na primer fracking. Enakopravno razdelitev vode nadalje krši privatizacija vodnih virov, ki številne žive organizme prikrajša za dostop do njihove najbolj osnovne življenjske potrebe.

 

 

Mehanizem v instalaciji vsebuje raztopino vode in fosilnih goriv, iztisnjeno iz zemeljske oble. Raztopina proizvaja jedek smrad v prostoru in naredi onesnaženje otipljivo za čute. Voda se ne bo očistila, kajti onesnažena voda je del planetarnega presnovnega razkola. To pomeni, da se stvari, ki jih ljudje potrošimo, ne osvežijo niti obnovijo z Zemljinimi presnovnimi procesi. Produkte zavržemo kot strupene odpadke, ki končajo v telesih organskih bitij, se kopičijo na odlagališčih in onesnažujejo oceane.

 

 

Presnovni razkol se bo zaključil šele v dolgem obdobju, ki bo trajalo več milijonov let. Eden od kandidatov za obnovitev izčrpanih Zemljinih rezerv s fosilnimi gorivi je živi proizvod: industrijski piščanec. Zaradi masovne proizvodnje se predvideva, da bo industrijski piščanec najbolj značilen vzorčni fosilizirani organizem iz dobe antropocena. V instalaciji kosti industrijskega piščanca v onesnaženi raztopini vode in olja napovedujejo obnovitev fosilnih goriv v oddaljeni prihodnosti. Ne more pa napovedati nadaljnjega obstoja človeške vrste.

 

 

Sonoseizmična zemlja, 2017
Saša Spačal, Ida Hiršenfelder

Strokovni sodelavci: dr. Mirjan Švagelj, Anil Podgornik, Blaž Berdnik, Shlosart Metalart
Fotografije: Boštjan Lah / Fotografski arhiv Kibla, Jure Goršič / Fotografski arhiv Aksioma
Zahvala: Irena Woelle, Anil Podgornik
Stran projekta: Sonoseismic Earth
Produkcija: Multimedijski center Kibla [2015], Aksioma – Inštitut za sodobno umetnost Ljubljana [2017]
 
Razstave
Device_art 6.018, Kontejner – biro za sodobne umetniške prakse, Zagreb, Hrvaška [Dec. 2018]
Futurologija, Mestna galerija Nova Gorica, Nova Gorica, Slovenija [Marec 2018]
Speculum Artium, Trbovlje, Slovenija [Sept. 2017]
Festival Mfru Kiblix 2015: Lift Me Up, Maribor, Slovenija [Okt. 2015]
 
Samostojna razstava
Aksioma – Inštitut za sodobno umetnost, Ljubljana, Slovenija [Feb. – Mar. 2017]

Sonoseizmična zemlja
Saša Spačal
Ida Hiršenfelder

Biotehnološka kinteična instalacija

Aksioma
Kibla
2017